Fotografiranje porok – ko imaš samo en poskus
Pri nobeni drugi zvrsti fotografije nimaš tako malo časa in tako veliko odgovornosti. Prvi poljub se zgodi enkrat. Očetov govor se zgodi enkrat. Met šopka se zgodi enkrat. Pri fotografiranju porok ni ponovitve, ni druge priložnosti. Zato je to disciplina, ki zahteva mešanico dokumentarista, modnega fotografa, psihologa in organizatorja.
Priprava je polovica fotografije
Izkušeni poročni fotografi bodo povedali, da je dan poroke za njih najlažji del. Najtežji del se zgodi prej. To je komunikacija s parom. Kdaj se začnejo priprave, kje se oblačita, kakšen je urnik obredov, kdo so ljudje, ki so vama najbolj pomembni, ali obstajajo družinske situacije, na katere mora biti pozoren. Vse to se razčisti na uvodnem sestanku.
Nato pride ogled lokacije. Ne zato, da bi našel najlepši kotiček za Instagram, ampak zato, da ve, kje bo stal med obredom, da ne bo nikomur v napoto, kje bo imel dovolj svetlobe za skupinske fotografije in kje bo lahko v petih minutah naredil portrete, če začne deževati. Za poroke na prostem je nujno imeti plan B za dež in plan za močno sonce.
Tretji del priprave je oprema. Profesionalec nikoli ne pride z enim fotoaparatom in enim objektivom. Pride s svetlimi objektivi za temne cerkve, z bliskavicami, z rezervnimi baterijami in karticami in z jasnim sistemom varnostnega kopiranja že na samem kraju. Ker tehnika na poroki ne sme odpovedati.
Kako poteka dan skozi objektiv
Dan se običajno začne z detajli. Prstani, vabilo, čevlji, parfum, obleka na obešalniku, šopek. To so fotografije, ki jih pari pozneje najraje uporabijo za fotoknjigo, ker postavijo ton zgodbe.
Sledijo priprave. Pri nevesti ličenje, pričeska, oblačenje obleke, pomoč mame in družic. Pri ženinu bolj umirjeno, a nič manj pomembno. To je del dneva, ko je največ pristnih čustev, nervoze in smeha.
Obred je trenutek, ko mora biti fotograf neviden. Brez premikanja, brez motenja, brez bliskavice, ko ni dovoljena. Tukaj pride do izraza dokumentarni pristop. Ujame se pogled, stisk rok, nasmeh, ko gre nekaj narobe. Mehko usmerjanje, ki ga uporabljajo sodobni fotografi, pomeni, da par rahlo vodiš z besedami, ne pa da ju postavljaš v toge poze. Namesto reci, bodita naravna, rečeš, približajta se, zaprita oči in samo dihajta.
Po obredu pridejo skupinske fotografije. To je najbolj organizacijski del dneva. Če imaš seznam desetih nujnih kombinacij in nekoga, ki pomaga klicati ljudi, bo vse opravljeno v petnajstih minutah. Če seznama nimaš, se to zavleče v eno uro in vsi so slabe volje.
Portreti mladoporočencev so srce galerije. Najboljši fotografi si zanje vzamejo štirideset do šestdeset minut, razdeljenih v dva dela. En del podnevi, en del ob zlati uri pred zahodom. Takrat nastanejo tiste brezčasne fotografije, ki gredo na steno. Pomembno je, da par v tem času res dobi trenutek zase, stran od gneče.
Zvečer sledi zabava. Prvi ples, rezanje torte, govori, met šopka, ples do pozne noči. Tukaj pride do izraza izkušnja s slabo svetlobo in z bliskavico. Cilj ni narediti svetlo dnevno sobo iz temne dvorane, ampak ohraniti vzdušje, toplino lučk in hkrati zamrzniti gibanje.
Zakaj dve uri portretov nista enaki celodnevni zgodbi
Veliko parov na začetku razmišlja samo o krajšem paketu. Do štiri ure, samo obred in portreti. A tisto, kar čez leta najbolj pogrešajo, so fotografije celotne zgodbe. Priprave, detajli mize, reakcije gostov, solze med govori, noro vzdušje na zabavi. Zato večina slovenskih fotografov ponuja tri pakete. Krajši do štiri ure, polovični do osem ur in celodnevni do petnajst ur, od priprav do razreza torte. Razlika ni samo v številu fotografij. Razlika je v celovitosti spomina.
Celodnevna galerija običajno šteje med petsto in osemsto obdelanih fotografij. Predogled dobita v dveh do treh dneh, celotno zgodbo pa v treh do štirih tednih. In prav ta celotna zgodba je tista, ki čez pet let, ko gledate fotoknjigo, znova sestavi dan v film.
Fotografiranje porok je zato veliko več kot pritiskanje na sprožilec. Je sposobnost biti ob pravem času na pravem mestu, videti tisto, česar drugi ne vidijo, in to shraniti tako, da bo čez dvajset let še vedno ganilo.
